Regijske zgodbe
Spodnja podatkovna upodobitev prikazuje regijske zgodbe blaginje otrok. Na desni strani vidimo uvrstitve regij, te so ponazorjene s krogci, znotraj posameznih področij RIBO. Regije so uvrščene na lestvici od 0 do 100, pri čemer višja vrednost predstavlja boljši rezultat oz. boljši blaginjski izid. Na levi strani najdemo kratke RIBO zgodbe. Namen zgodb ni popisati vseh rezultatov, temveč izpostaviti najbolj zanimive izide in jih postaviti v širši regijski kontekst.
Primorsko-notranjska
Primorsko-notranjska regija se glede na RIBO uvršča na peto mesto, kar jo umešča v bližino slovenskega povprečja. Če bi opazovali samo to splošno uvrstitev, bi lahko predvidevali, da je blaginja otrok v tej regiji na vseh področjih, ki so pomembna za otroke, povprečna in monotona. Če želimo uvideti vse lepote kapnikov in človeških ribic kraškega sveta, se moramo spustiti pod zemljo. Podobno velja tudi za RIBO. Šele potop v globino njegovih področij razkrije raznovrstnost blaginje otrok te regije. Če pokukamo še globlje, in sicer v področne kazalnike, najdemo uvrstitve regije od samega vrha do samega dna.
Začnimo s področjem priložnosti in začetni položaj pri katerem se primorsko-notranjska uvršča na visoko 2. mesto. To je prvo področje, ki je izrazito dualnega značaja, saj je regija pri kazalnikih, ki merijo izpostavljenost dohodkovni in materialni revščini, uvrščena najvišje, medtem ko je pri kazalnikih izobilja med nižjimi. Otroci v primorsko-notranjski regiji so najmanj izpostavljeni stopnji tveganja revščine in resni materialni prikrajšanosti (1. mesto), po drugi strani pa so podpovprečni v naboru materialnih dobrin v gospodinjstvu (9. mesto) in kulturnih dobrin (11. mesto). Zelo poenostavljeno bi lahko rekli, da otroci v povprečju v tej regiji niso revni, ne živijo pa v izobilju. Na nek način to potrjujejo tudi socio-ekonomski kazalniki splošne populacije, saj je tako kot pri otrocih stopnja tveganja revščine najnižja, hkrati pa najmanj oseb v tej regiji živi pod pragom revščine. Vendar pa je primorsko-notranjska glede na višino BDP na prebivalca šele na 10. mestu, glede na stopnjo brezposelnosti na 9. mestu. Povprečna bruto (in neto) plača oseb, ki so zaposlene v tej regiji, je najnižja v Sloveniji, kar lahko pomaga pojasniti prejšnjo misel, da družine v tej regiji v povprečju ne živijo v izobilju. Podatki tudi kažejo, da je zunaj regije v letu 2015 delalo skoraj 40 % prebivalstva, večina od njih v osrednjeslovenski regiji, kar je glede na najvišjo bruto plačo v tej regiji mogoče varovalni dejavnik pred višjimi stopnjami tveganja revščine na Primorsko-Notranjskem.
Otroci, ki živijo v gospodinjstvih z nižjim naborom kulturnih dobrin (številom knjig, umetnostnih del, glasbenih inštrumentov ipd.), v povprečju dosegajo nižje izobrazbene dosežke. Kot že omenjeno, je nabor teh dobrin v primorsko-notranjski regiji med nižjimi, zato ni presenetljivo, da so tudi po izobrazbenih dosežkih njeni otroci uvrščeni šele na 7. mesto. Vendar pa vpogled v področje, ki ga sestavljajo dosežki otrok pri pismenostih na testih PISA in pri nacionalnem preverjanju znanja (NPZ), ponovno pokaže na precej nasprotujočo si sliko. Otroci primorsko-notranjske regije namreč dosegajo podpovprečne rezultate na testih PISA, saj zasedajo 9. mesto pri matematični in znanstveni pismenosti, pri bralni pismenosti pa zadnje (12.) mesto. Nasprotno pa so dosežki otrok te regije pri testih NPZ nadpovprečni in precej visoki. Otroci šestega razreda so pri slovenščini na 3. mestu, pri matematiki pa na 4. mestu. V devetem razredu so pri slovenščini šesti, pri matematiki pa zasedajo kar 1. mesto.
Glede na nižje uvrstitve na področju izobrazbenih dosežkov je razumljiv tudi nizek vpis primorsko-notranjskih otrok na gimnazije (11. mesto). Področji sta namreč pozitivno statistično povezani. Od vseh kazalnikov izobrazbenih dosežkov je največja povezanost med kazalnikoma bralna pismenost in vpis v gimnazije, kjer pri obeh dosega slabe uvrstitve. Glede na to povezanost niti ni tako nenavadno, da je vpis v srednje splošno izobraževanje v tej regiji med nižjimi v Sloveniji. Po drugi strani je zaradi najvišjih dosežkov devetošolcev te regije na nacionalnem preverjanju znanja matematike nizek vpis v gimnazije neobičajen. Sicer tudi med tema dvema kazalnikoma obstaja (sicer šibka) povezanost na regijski ravni. Kot kaže se dobri dosežki pri nacionalnih preverjanjih znanja ne »prevedejo« avtomatično v visok delež vpisa v najbolj zahtevno raven srednješolskega izobraževanja, ampak morajo biti otroci tudi ustrezno motivirani in spodbujeni. S tem se sklada tudi podatek, da so primorsko-notranjski otroci še najmanj ambiciozni med vsemi regijami.
Poglejmo še druga bolj subjektivna področja RIBO, katerih kazalniki temeljijo na samoocenah otrok. To so odnosi s starši, počutje v šoli in odnosi s sošolci ter sodelovalnost. Interpretacija teh podatkov zahteva previdnost, saj otroci ta področja v vseh regijah ocenjujejo skoraj enako visoko. Vendar v primorsko-notranjski regiji tudi tu naletimo na kar nekaj (nepričakovanih) nasprotij. Rezultati obeh področij odnosov veliko obetajo, saj se pri počutju v šoli in odnosih s sošolci primorsko-notranjski otroci uvrščajo na 2. mesto, pri kakovosti odnosov s starši pa na 4. mesto. Natančnejši vpogled v področje počutja v šoli in odnosov s sošolci pokaže, da so odnosi primorsko-notranjskih otrok v šoli v povprečju dobri, saj otroci doživljajo nizko mero medvrstniškega nasilja (4. mesto) in čutijo največjo pripadnost šoli (1. mesto). Najlažje se soočajo z obremenitvami v šoli (1. mesto), po drugi stani pa so najmanj ambiciozni (12. mesto). Kazalnik soočanja z obremenitvami in kazalnik ambicioznosti sicer na regijski ravni nista povezana (obstaja celo šibka negativna povezanost) – to lahko pomeni, da so otroci v regijah, kjer se počutijo manj obremenjene oz. zaskrbljene, tudi manj ambiciozni.
Tako kot z vrstniki, se primorsko-notranjski otroci odlično razumejo tudi s svojimi starši (na tem področju zasedajo 4. mesto med vsemi regijami). Glede na pozitivno povezanost tega področja s področjem priložnosti in začetnega položaja, ta je v tej regiji visok, morda tudi dobri odnosi niso nepričakovani. A vpogled v področne kazalnike ponovno opozori na dve skrajnosti, ki skupaj oblikujeta dober rezultat. Glede na uradne podatke Uprave kriminalistične policije, MNZ je v tej regiji najmanjši delež otrok žrtev nasilja v družini (1. mesto), obenem pa otroci (skupaj s sosednjimi iz obalno-kraške) poročajo o najnižji starševski podpori (12. mesto), iz česar sklepamo na nižje zadovoljstvo otrok s kakovostjo družinskih odnosov. Podobno nizek rezultat dosegajo tudi na področju sodelovalnosti (10. mesto). Morebiti bi lahko te rezultate razumeli tudi v kontekstu nizkega socialnega kapitala splošne populacije primorsko-notranjske, kjer podpovprečen delež oseb navaja, da ima v svoji mreži osebo, na katero se lahko obrnejo po pomoč v stiski (le 94,1 % anketirancev napram najboljši koroški z 98,8 % anketirancev).
Naj zaključimo s področjema IKT kompetenc in tvegane uporabe IKT. Za ti področji je na regijski ravni značilno, da v kolikor beležijo dobre rezultate pri prvem, so slabše pri drugem. V primerih regij, kjer otroci bolje ocenjujejo svojo kompetentnost uporabe IKT naprav, so ti navadno tudi bolj nagnjeni k tvegani uporabi teh naprav. Otroci iz primorsko-notranjske regije se po oceni svojih IKT veščin uvrščajo na 11. mesto, v skladu z omenjenim vzorcem pa so najbolj varni uporabniki IKT naprav (1. mesto).
Na sprehodu po »podzemlju« primorsko-notranjskih rezultatov RIBO smo spoznali, da imajo otroci v tej regiji na vseh področjih blaginje veliko potencialov. Nekateri so že pretvorjeni v pozitivne blaginjske izide, saj imajo primorsko-notranjski otroci na primer razmeroma dobre priložnosti in začetni položaj, dosegajo visoke dosežke na nacionalnih preizkusih znanja in vzdržujejo dobre odnose z vrstniki. Obenem pa obstaja še veliko neizkoriščenih priložnosti, na katerih lahko celotna skupnost gradi, da bo prihodnost njihovih otrok lahko še boljša. Otroci v tej regiji morda potrebujejo več spodbude in motiviranja za vnovčenje svojih izobraževalnih potencialov, v regiji lahko stremijo k večji povezanosti in medsebojni podpori med družinskimi člani ter k izboljševanju veščin uporabe informacijsko komunikacijske tehnologije. Obenem pa je pomembno, da se ohranja že obstoječa visoka raven varne uporabe teh informacijsko komunikacijskih naprav.