Regijske zgodbe
Spodnja podatkovna upodobitev prikazuje regijske zgodbe blaginje otrok. Na desni strani vidimo uvrstitve regij, te so ponazorjene s krogci, znotraj posameznih področij RIBO. Regije so uvrščene na lestvici od 0 do 100, pri čemer višja vrednost predstavlja boljši rezultat oz. boljši blaginjski izid. Na levi strani najdemo kratke RIBO zgodbe. Namen zgodb ni popisati vseh rezultatov, temveč izpostaviti najbolj zanimive izide in jih postaviti v širši regijski kontekst.
Obalno-kraška
Verjetno je marsikateri slovenski otrok kdaj pomislil, kako lepo živijo njegovi vrstniki, ki so lahko na morju vsak dan. Obalno-kraška regija s svojimi plažami in s (sub)mediteranskim podnebjem nasploh že na prvi pogled deluje kot privlačno življenjsko okolje, ob tem pa tudi socio-ekonomski kazalniki (relativno visoka BDP in povprečna neto plača, nizka stopnja brezposelnosti) regijo že dolga leta uvrščajo v sam slovenski vrh. Ko pozornost posvetimo kakovosti življenja obalno-kraških otrok, bi tako pričakovali, da se bodo pri merjenju kazalnikov blaginje odrezali odlično, a rezultati pripovedujejo predvsem zgodbo o ugodnih okoliščinah, ki ostajajo neizkoriščene. Regijski indeks blaginje otrok obalno-kraško regijo namreč uvršča šele na deseto mesto in jo po rezultatu postavlja celo bližje zadnji zasavski kot prvi gorenjski.
Ko iščemo vzroke za slabšo regionalno uvrstitev, se moramo pri orisovanju splošne življenjske situacije torej potopiti še malo globlje, pri čemer med drugim ugotovimo, da je za obalno-kraško regijo v zadnjih letih značilen nizek delež otrok (do 14 let) v populaciji (med slovenskimi regijami jo ta uvrša na 10. mesto), da so v slovenskem vrhu po indeksu staranja (pri čemer prednjači predvsem kraško zaledje, kjer prihaja do depopulacije) in da so imeli leta 2015 v regiji tudi najmanjši delež dijakov, študentov in novih diplomantov (pa čeprav gre za univerzitetno regijo). Ko ob tem po drugi strani upoštevamo podatek, da regija po deležu odraslih z višješolsko ali visokošolsko izobrazbo spada v sam slovenski vrh, lahko iz tega izpeljemo, da težava obalno-kraške morda tiči v prenosu znanj, priložnosti in motivacije na mlajšo generacijo. Čeprav je na ravni slovenskih regij povezava med deležem visoko izobraženih odraslih in izobrazbenimi dosežki otrok očitna, je v obalno-kraški drugače, saj se njeni otroci na področju izobrazbenih dosežkov uvrščajo šele na 8. mesto in s tem pod gladino slovenskega povprečja (pri čemer ni nepomembno, da imajo redkeje kot v veliki večini drugih regij npr. sploh dostop do lastne pisalne mize in mirnega mesta za učenje, pa tudi do klasične literature ).
Glede na to, da so sicer življenjske okoliščine za razvoj otrok dobre, velja pozornost nameniti predvsem področjem, kjer prevladujejo slabši rezultati, npr. medvrstniškim in medgeneracijskim stikom oziroma odnosom s starši (11. mesto) in sodelovalnost (12. mesto). Morda gre razlog, da se uspehi starejše generacije na mlajšo še ne prenašajo dovolj, iskali tudi v nizki ravni starševske podpore. V primerjavi z otroki iz ostalih regij, otroci obalno-kraške pri težavah v šoli in pri težavah s samozavestjo od staršev občutijo manj podpore, nižje vrednotijo sodelovanje z vrstniki, svojim sošolcem v najmanjši meri privoščijo uspeh in v najmanjši meri verjamejo, da ekipno delo privede do boljših odločitev kot posamično. Hkrati pri skupnem delu le v manjši meri upoštevajo interese drugih.
V kontekstu podpornega okolja se pri obalno-kraški regiji (in v Sloveniji nasploh) med drugim opazi, da med kazalniki izobrazbe populacije v regiji in starševske podpore ter sodelovalnosti otrok ni vidnejše povezave, oziroma je ta celo rahlo negativna, kar lahko pomeni, da otroci iz regij z višjim deležem visoko izobraženih odraslih občutijo celo nekoliko nižjo emocionalno podporo ter nekoliko slabše sodelujejo z ostalimi. Po drugi strani pa se denimo kaže, da se pri slovenskih otrocih z boljšanjem odnosov s starši in višjo sodelovalnostjo viša tudi motiviranost, kar bi lahko kazalo na enega izmed načinov, na katerega odnosi s starši in z vrstniki (v obalno-kraški regiji) "vplivajo" na dosežke otrok.
Potrebno je sicer poudariti, da se otroci obalno-kraške regije pri nekaterih pomembnih, temeljnih kazalnikih odrežejo zelo dobro, oziroma se pri tem izkaže, da okoliščine za njihov razvoj v temelju niso slabe. V zgornjo polovico regij med drugim spadajo na področju zdravja in ogroženosti, pri čemer med drugim izstopa podatek, da imajo obalni otroci v primerjavi z otroki večine ostalih regij višjo pričakovano življenjsko dobo.
tudi na področju počutja v šoli (npr. v primerjavi z otroki iz vseh ostalih regij so ob soočanju s šolskimi nalogami najmanj psihično obremenjeni). Relativno dober materialni položaj obalno-kraških otrok lahko nakazuje še podatek, da med slovenskimi prednjačijo tudi po posedovanju telefonov ter tabličnih računalnikov, zato morda tudi ni presenetljivo, da področje, na katerem regija doseže svoj najboljši rezultat (4. mesto), predstavljajo informacijsko-komunikacijske kompetence.
Vse to potrjuje, da obalno-kraška regija svojim otrokom v osnovi nudi primerne pogoje, da uspešno splavajo, a bo morala več pozornosti posvetiti spodbujanju sodelovanja med vrstniki, pa tudi najti usmeritve, ki bodo mlade nagovarjale bolj neposredno, pa najsi bo to šport, ki je v teh koncih zadnja leta pisal bolj malo srečnih zgodb, okoljevarstvo, v katerega je regija v primerjavi s skoraj vsemi drugimi slovenskimi leta 2015 vlagala izstopajoče malo investicij, ali pa kaj tretjega. Pri vsem tem pa so lahko v veliko pomoč medobčinske povezave, ki so bile tu nekoč relativno močne, a so že pred časom tudi v veliki meri razpadle in so se šele nedavno začele spet resneje vzpostavljati. V tem trenutku regionalni indeks blaginje otrok tako nakaže, da je obalno-kraška regija morda bolj prijeten kraj za staranje kot za odraščanje, a se hkrati zdi, da ne manjka veliko, da bi obalno-kraški otroci zares zaživeli s soncem obsijano življenje kot ga živijo v domišljiji otrok s celine.