Regijske zgodbe
Spodnja podatkovna upodobitev prikazuje regijske zgodbe blaginje otrok. Na desni strani vidimo uvrstitve regij, te so ponazorjene s krogci, znotraj posameznih področij RIBO. Regije so uvrščene na lestvici od 0 do 100, pri čemer višja vrednost predstavlja boljši rezultat oz. boljši blaginjski izid. Na levi strani najdemo kratke RIBO zgodbe. Namen zgodb ni popisati vseh rezultatov, temveč izpostaviti najbolj zanimive izide in jih postaviti v širši regijski kontekst.
Koroška
Koroška je prva izmed regij z blaginjo otrok (RIBO) pod slovenskim povprečjem. Vendar pa to ne pomeni, da je blaginja na zanje pomembnih področjih življenja povsod podpovprečna; nasprotno, precej je heterogena. Koroška se namreč kar pri treh področjih uvršča v prvo trojico najbolje uvrščenih regij (priložnosti in začetni položaj, odnosi s starši, IKT kompetence), po drugi strani pa pri štirih področjih zaseda zadnja tri mesta (zdrav življenjski slog, izobrazbeni dosežki, neenakosti v izobrazbi, tvegana uporaba IKT).
Začnimo s področji, pri katerih bo potrebno vložiti še precej truda za izboljšanje položaja koroških otrok. Takšno je na primer področje zdravega življenjskega sloga. Gibalna učinkovitost in količina dnevnega gibanja koroških otrok sta sicer nekoliko nad slovenskim povprečjem (vendar ne med najboljšimi regijami), medtem ko je na Koroškem največ otrok podhranjenih in jih skoraj najmanj dnevno zajtrkuje. Nadpovprečen je tudi delež prekomerno prehranjenih otrok, podpovprečno pa je tudi pričakovano trajanje življenja. Če je že pri najmlajših v regiji zdravstven položaj slab, morda ni presenetljivo, da je med tistimi, ki so v Sloveniji v letu 2015 umrli pred 65. letom starosti najvišji delež iz koroške.
V regijah, kjer otroci živijo manj zdravo, velja, da dosegajo tudi nižje izobrazbene dosežke in da prihaja do večjih neenakosti v izobrazbi. Koroška pri tem ni izjema, saj se pri teh področjih RIBO uvršča na zadnja tri mesta. Ravno tako je koroška podpovprečna pri določenih makroekonomskih kazalnikih dohodka in revščine celotne populacije (nizek BDP na prebivalca, povprečna mesečna bruto plača ter tudi nadpovprečna registrirana stopnja brezposelnosti), ki so prav tako v visoki povezanosti z nizkimi izobrazbenimi dosežki otrok. Glede na nizke izobrazbene dosežke koroških otrok morda ni presenetljivo, da ima regija enega nižjih deležev prebivalcev (25–64 let) z višješolsko ali visokošolsko izobrazbo v Sloveniji. Stopnja brezposelnosti na koroškem je nekoliko višja od povprečja, druga najvišja je tudi razlika v stopnjah brezposelnosti med spoloma, ta je bila med ženskami višja kot med moškimi. Več kot polovica gospodinjstev navaja, da težko ali zelo težko preživi s svojimi dohodki, prav tako največ gospodinjstev prejema denarno ali materialno pomoč dobrodelnih organizacij. Korošcev kot kaže vse te negativne sistemske regijske razmere ne pustijo ravnodušnih, saj so v primerjavi z ostalimi regijami najmanj zadovoljni z življenjem.
Zaradi vseh teh okoliščin bi bili težko optimistični glede priložnosti in začetnega položaja koroških otrok. Zato je toliko bolj presenetljivo, da so rezultati RIBO na tem področju zelo dobri. Koroški otroci so v letu 2015 takoj za otroki iz primorsko-notranjske najmanj izpostavljeni tveganju revščine in so takoj za njimi najmanj resno materialno prikrajšani. Najbolje v Sloveniji so založeni z materialnimi dobrinami, znotraj indeksa, ki v RIBO meri kulturni kapital, so podpovprečni so le v posedovanju knjig, ki jim pomagajo pri šolskem delu, sicer pa zasedajo skupno 4. mesto v naboru kulturnih dobrin v svojem domu.
Kako lahko starši na Koroškem, navkljub nižjim ekonomskim priložnostim v regiji in v povprečju ne prav blestečemu materialnemu položaju v primerjavi z drugimi regijami, uspejo zagotavljati otrokom v povprečju najvišji možen izid priložnosti in dober začeten položaj? Marsikdo bi lahko pomislil, da je rešilna bilka bližina meja z Avstrijo in s tem večja možnost za priložnost za višje plačane zaposlitve v primerjavi s slovenskimi. Poraja pa se nam tudi vprašanje, ali morda koroški starši nemara niso nadpovprečno otrokocentrični in dajejo prednost potrebam svojih otrok na račun zadovoljenja svojih? Ali je v tej regiji izrazito bolj poudarjena vrednota, da naj starši raje »primaknejo kakšen evro več« za dobro otrok, kot zase?
V smer razmišljanja nadpovprečne osrediščenosti koroških staršev okoli otrok nas lahko napelje tudi pozitivna statistična povezanost področij priložnosti in odnosov s starši. Na regijski ravni namreč velja, da boljši kot so rezultati na področju priložnosti in začetnega položaja, boljši so tudi odnosi otrok s starši. Koroški otroci slednje potrjujejo, saj na obeh področij zasedajo prvi mesti. Otroci na Koroškem takoj za otroki iz primorsko-notranjske regije ocenjujejo, da jih starši najbolj podpirajo, v tej regiji je tudi delež otrok, žrtev kaznivih dejanj v družini, eden nižjih v Sloveniji. Dobri družinski odnosi morda niso presenetljivi, saj je tudi po nekaterih drugih indeksih (npr. IRB) socialni kapital prebivalcev koroške visok. Ravno na Koroškem največji delež prebivalstva poroča, da ima v svoji mreži osebo, na katero se lahko obrne v stiski. Izrazito hribovsko-gorsko območje podeželske koroške, razpršenost poselitve ter relativno težka dostopnost (najdaljši čas dostopnosti z avtom do najbližjega priključka na avtocesto ali hitro cesto med vsemi regijami) kot kaže ni ovira za vzpostavljanje kakovostnih odnosov. Nasprotno, zdi se, da svojo odročnost in pokrajinsko raznolikost regije Korošci znajo izkoristiti v svoj prid in med seboj spletajo tesnejše odnose.
Morebiti pa so ravno pozitivni odnosi in zmožnost zagotavljanja dobrega izhodiščnega položaja otrok, navkljub neugodnim pogojem v koroški regiji, priložnost za naskok regije k višjim uvrstitvam na zapostavljenih področjih blaginje otrok. Že sedaj se zdi, da so Korošci na nek način vzeli premagovanje strukturnih ovir v svoje roke in ne čakajo več na prebujenje Kralja Matjaža v jami pod Peco, ki bi prinesel boljše čase. Na Koroškem lahko izkoristijo tudi najvišjo raven ambicioznosti svojih otrok, ki se zaenkrat sicer (še) ne izraža v visokih izobrazbenih dosežkih.
Priložnosti lahko najdejo tudi v veščinah uporabe informacijsko komunikacijske tehnologije, kjer so koroški otroci drugi najboljši v Sloveniji. Zdi se, da sodijo otroci na Koroškem med tiste, ki več priložnosti vidijo v izpopolnjevanju v uporabi IKT kot v samih formalnih izobrazbenih dosežkih. V tem oziru je potrebno najti primerno ravnotežje med spodbujanjem otrok na IKT področju in med osveščanjem za varno uporabo IKT (otroci na Koroškem so najbolj izpostavljeni negativnim vidikom uporabe IKT). Glede na to, da je koroška ena najstarejših slovenskih industrijskih regij, snovalci prehoda v krožno gospodarstvo Slovenije razmišljajo, da je morda priložnost za razvoj regije ravno v razvijanju moderne tehnologije in tehnološki nadgradnji obstoječih industrijskih objektov. Slednje se tudi povezuje z IKT potencialom koroških otrok, ki pa ne sme preplaviti pomena vlaganja v izboljševanje dosežkov v formalnem izobraževanju.