Regijske zgodbe
Spodnja podatkovna upodobitev prikazuje regijske zgodbe blaginje otrok. Na desni strani vidimo uvrstitve regij, te so ponazorjene s krogci, znotraj posameznih področij RIBO. Regije so uvrščene na lestvici od 0 do 100, pri čemer višja vrednost predstavlja boljši rezultat oz. boljši blaginjski izid. Na levi strani najdemo kratke RIBO zgodbe. Namen zgodb ni popisati vseh rezultatov, temveč izpostaviti najbolj zanimive izide in jih postaviti v širši regijski kontekst.
Jugovzhodna Slovenija
Jugovzhodna Slovenija je po sestavi prebivalstva izrazito mlada statistična regija, saj ima drugo najnižjo povprečno starost v Sloveniji, skupaj z gorenjsko in osrednjeslovensko ima največji delež otrok mlajših od 15 let, ima najnižji indeks staranja, najnižji delež prebivalcev starejših od 65 let ter podpovprečen delež najstarejših prebivalcev (starih 80 let in več). V tej regiji se lahko pohvalijo z drugo najvišjo stopnjo rodnosti v Sloveniji, s pozitivnim naravnim in selitvenim prirastom in z največ družinami z vsaj 5 otroki. Vsi ti pozitivni demografski kazalniki bi morali biti spodbuda za zagotavljanje čim višje kakovosti življenja najmlajših v regiji, pa temu ni tako, saj je glede na RIBO jugovzhodna Slovenija šele na 9. mestu, kar jo uvršča v zadnjo tretjino regij.
Blaginja po različnih področjih življenja otrok v jugovzhodni Sloveniji je v primerjavi z ostalimi regijami večinoma povprečna. Ta regija na nobenem izmed področij ne zaseda zavidljivih rezultatov, še najvišje − na četrto mesto, se uvršča na področju izobraževalnih dosežkov, zdravja in ogroženosti in sodelovalnosti, v negativno smer pa izstopa pri področjih priložnosti in začetnega položaja in odnosov s starši, kjer zaseda najnižji mesti.
Makroekonomski kazalniki na prvi pogled kažejo zelo ugodno sliko za jugovzhodno Slovenijo, saj je druga najmanj razvojno ogrožena regija v Sloveniji, tretja po BDP na prebivalca in v povprečju druga najvišja glede na bruto in neto mesečno plačo. Vendar pa je to le površinski prikaz priložnosti v regiji. Podrobnejši vpogled višine povprečne neto plače po občinah pokaže, da povprečje visoko dvigata le občini Novo mesto (1139 EUR v letu 2015) in šentjernej (1035 EUR), višina plače v ostalih občinah pa je pod regijskim povprečjem. Izrazito nižje so neto plače prebivalcev v odročnih občinah, na primer v Beli krajini v Osilnici, kjer neto plača dosega celo najnižjo vrednost v Sloveniji in je v letu 2015 znašala 717 EUR. Če nadalje raziskujemo družbeni kontekst, ugotovimo, da ima jugovzhodna Slovenija podpovprečno stopnjo brezposelnosti (7. mesto) in četrto najvišjo stopnjo tveganja revščine (9. mesto), glede na indeks regionalne blaginje (IRB) pa se jugovzhodna Slovenija uvršča šele na 9. mesto, zato morda niti ni presenetljivo, da so priložnosti in začetni položaj otrok v tej regiji skoraj najnižje v Sloveniji. Otroci na jugovzhodu so najbolj izpostavljeni tveganju revščine in so med tistimi regijami, kjer je materialna prikrajšanost otrok relativno visoka, nabor materialnih dobrin pa majhen. V pozitivno smer še najbolj izstopajo po naboru kulturnih dobrin, kjer dosegajo (razmeroma povprečno) 5. uvrstitev med regijami.
Dohodkovna in materialna prikrajšanost v družinah lahko skrha še tako trdne odnose, kar morda nakazuje tudi RIBO, saj sta področji priložnosti in začetnega položaja in odnosov s starši povezana. Področje družinskih odnosov v primeru jugovzhodne Slovenije zbode v oči, saj ta zaseda zadnje mesto. Slednja ugotovitev je skladna s kazalnikom socialnega kapitala splošne populacije, ki Jugovzhodno Slovenijo uvršča najnižje (89,6 % napram najboljši Koroški z 98,8 %). Pri kazalniku starševske podpore se jugovzhodna Slovenija uvršča pod povprečje. Interpretacija zahteva previdnost, saj otroci starševsko podporo v vseh regijah ocenjujejo skoraj enako visoko. To lahko kaže na osrediščenost staršev okoli otrok, zato nas ne preseneča podatek, da starši na jugovzhodu niso nič svojim otrokom nič manj v oporo kot v preostalih regijah. Tudi če pogledamo zabeleženo število otrok žrtev nasilja v družini v statistikah Uprave kriminalistične policije, je sicer to na splošno v Sloveniji nizko in ga je zaradi takšnih vrednosti potrebno interpretirati s previdnostjo, vendar pa lahko opazimo, da je v jugovzhodni Sloveniji število kaznivih dejanj v družini na 1.000 otrok v regiji kar štirikrat višje kot v primorsko-notranjski; ta ima najnižje številom prijav tovrstnih kaznivih dejanj. Omenjena ugotovitev že kaže na določene razlike, ki bi jim morda v prihodnosti veljalo nameniti pozornost.
RIBO potrjuje tudi znano povezavo med založenostjo s kulturnim kapitalom v družinah (v obliki knjig, glasbenih instrumentov, pesniških zbirk itd.) in višjimi izobrazbenimi dosežki otrok. Glede na že omenjen razmeroma povprečen nabor kulturnih dobrin otrok v jugovzhodni Sloveniji torej ni neobičajno, da so tudi njihovi izobrazbeni dosežki povprečni (4. mesto), kar jugovzhodno Slovenijo uvršča v »skupino regij« s podobno povprečnimi izobrazbenimi dosežki otrok. Glede na takšne zadovoljive, a neizstopajoče šolske rezultate otrok, morda niti ni presenetljivo, da se otroci v manjši meri vpisujejo v gimnazije, posledično je delež najvišje izobraženih oseb v regiji nižji od slovenskega povprečja. Zanimivo pa je, da so stališča otrok glede njihove ambicioznosti vseeno visoka. Otroci na jugovzhodu v anketnih vprašalnikih PISA izražajo visoko željo po visokih ocenah, najboljših možnostih ipd., kar pa velja tudi za otroke iz drugih delov Slovenije.
Postavlja se vprašanje, kako sicer motiviranim otrokom in mladostnikom jugovzhodne Slovenije omogočiti dobre priložnosti, da bodo lahko stopili iz povprečja in v odrasli dobi vnovčili svoje potenciale? Zaposlitvene priložnosti v tej regiji se trenutno pojavljajo predvsem v avtomobilski, farmacevtski in drugi lahki industriji, pri čemer pa so priložnosti za najvišje izobražene znotraj teh dejavnosti vprašljive. V odročnih delih jugovzhodne Slovenije namreč mladi s terciarno izobrazbo težje pridejo do zaposlitve z visoko dodano vrednostjo, kar je težava tudi vseh drugih odročnih delov Slovenije. Če pogledamo še nekatere druge kazalnike, ki kažejo na priložnosti za zaposlitev (visoko izobraženega kadra) v jugovzhodni Sloveniji, smo težko optimistični, saj je skoraj četrtina delovno aktivnih prebivalcev dolenjske zaposlena zunaj regije svojega prebivališča, od tega največ v osrednjeslovenski regiji. Tako se zdi, da bo potrebno najti alternativne priložnosti za visoko izobražen kader tudi v odročnih delih regije, kjer imajo v deželi suhe robe, kočevskega medveda, cvička in zelenega Jurija zagotovo nemalo priložnosti. Priložnosti gre morda iskati tudi v vlaganju v kompetentnost otrok na področju informacijske tehnologije, saj otroci jugovzhodni Sloveniji na tem področju zasedajo šele 9. mesto. Zdi se, da so mladi, ki si želijo živeti v neokrnjeni naravi in z umirjenim življenjskim slogom, na tem področju ponekod v regiji priložnosti že poiskali, saj je opaziti primere dobrih praks, kot je primer Podjetniškega inkubatorja Bele krajine, kjer so mladi navkljub oteženim priložnostim samoiniciativno ustanovili delovna mesta, ki jih drugače v regiji ne bi imeli. Ravno takšne inovativne oblike so del priložnosti za razvoj jugovzhodne Slovenije.