Regijske zgodbe

Gorenjska ni le regija, ki se s svojimi naravnimi lepotami ponuja kot idealen kraj oddiha in sprostitve, temveč v sam slovenski vrh sodi tudi po kakovosti življenja. Da je življenje v zavetju gora do tamkajšnjih ljudi prijazno, nakazujejo že zelo visoke uvrstitve regije pri indeksu regionalne blaginje in indeksu regionalne ogroženosti, kar je morda še pomembneje, pa je uspešen prenos te blaginje še na nivo otrok. Pri merjenju regijskega indeksa blaginje otrok se namreč izriše slika, po kateri gorenjska v ciljni ravnini prehiti osrednjeslovensko regijo in pristane na prvem mestu, kar pomeni, da gorenjski otroci med vsemi slovenskimi živijo najbolje.

Sklepali bi lahko, da visoka stopnja delovno aktivnega prebivalstva (2. najvišja), bruto plača (3. mesto), BDP na prebivalca (3. mesto), če izpostavimo le nekatere strukturne kazalnike, na Gorenjskem zagotavljajo tudi visoko blaginjo otrok. Njena zgodba je vendarle nekoliko kompleksnejša. Kljub pozitivnim strukturnim kazalnikom namreč gorenjski otroci eno svojih slabših uvrstitev (6. mesto) dosežejo prav na področju priložnosti in začetnega položaja, pri čemer v oči zbodeta predvsem podatka, da sta le dve slovenski regiji slabši po relativni stopnji tveganja revščine otrok in da imajo otroci le v treh regijah manj materialnih dobrin. Če bi torej pri zasnovi RIBO dali večjo težo materialnim vidikom blaginje manjšo pa tistim, ki se vsaj na prvi pogled za razvoj otroka zdijo manj pomembni (npr. sodelovalnosti), bi gorenjska prvo mesto izgubila. Po drugi strani je prav gorenjska dokaz, da blaginja otrok ni odvisna le od materialnih, ampak tudi od mehkejših nematerialnih vidikov.

Pri iskanju recepta za blaginjo otrok tokrat v prvi vrsti ne smemo zanemariti zdravja otrok, saj se gorenjska s prvim mestom izkaže prav na področju zdravja in ogroženosti, pri tem pa med drugim do izraza pridejo podatki, da imajo gorenjski otroci najvišjo pričakovano življenjsko dobo in da redko posegajo po drogah.

Svež gorski zrak in razgiban relief gorenjske otroke očitno spodbujata tudi k zdravemu življenjskemu slogu, saj se na tem področju med dvanajstimi regijami uvrščajo na drugo mesto, pri čemer jih denimo kazalnik gibalne učinkovitosti postavlja na sam vrh, med najboljšimi pa so tudi po deležu tistih, ki zajtrkujejo in deležu tistih s prekomerno telesno težo. Vse to lahko gorenjskim otrokom predstavlja odlično podlago za uspešen razvoj, saj RIBO med drugim pokaže, da na regijski ravni obstaja močna povezanost med gibalno učinkovitostjo in izobrazbenimi dosežki. Tiste regije, kjer so otroci bolj gibalno učinkoviti, imajo tudi boljše izobrazbene dosežke, ti pa so pozitivno povezani, sicer v manjši meri, tudi z uživanjem zajtrka. Ko ob tem upoštevamo še podatek, da se gorenjska v vrh uvršča tudi po deležu odraslih prebivalcev s terciarno izobrazbo (kar je prav tako eden izmed znanilcev višjih izobrazbenih uspehov otrok), lahko sklepamo, da imajo gorenjski otroci dobre predispozicije za šolske uspehe, to pa se z njihovim drugim mestom na področju izobrazbenih dosežkov tudi potrdi.

Otroci gorenjske regije se izkažejo pri vseh testiranjih na nacionalnih preizkusih znanja, prav tako razveseljujoča pa je lahko tudi njihova dobra uvrstitev (4. mesto) na področju izobrazbenih neenakosti, predvsem relativno nizka razlika med deležem podpovprečnih in nadpovprečnih otrok v matematični, bralni in znanstveni pismenosti in tudi tretji najvišji delež dijakov vpisanih v gimnazije med slovenskimi regijami. V tem kontekstu velja omeniti tudi povezanost med področjem neenakost v izobrazbi in sodelovalnostjo. V skladu s tem morda ni presenetljivo, da se tudi na področju sodelovanja gorenjski otroci uvrščajo v sam vrh (2. mesto), saj ravno oni najbolj "uživajo" v sodelovanju z vrstniki, le otroci ene regije pa v večji meri od gorenjskih vrstnikov privoščijo uspeh in verjamejo, da se ekipa odloča bolje od posameznika. Kar pri teh rezultatih gorenjskih otrok vseeno preseneča in nekoliko "razočara", pa so slabi rezultati na področju počutja v šoli in odnosov s sošolci, saj se le zasavski otroci v šoli počutijo manj priljubljeno in so bolj izpostavljeni medvrstniškemu nasilju od gorenjskih, hkrati pa se na gorenjskem otroci najbolj bojijo testov in slabih ocen ter so zaradi tega ob učenju najbolj napeti. Čeprav je slabo počutje v šoli za otroka samo po sebi že dovolj obremenjujoče, lahko na gorenjskem s skrbjo navdaja predvsem povezava med nasiljem v šoli in nizko motivacijo, ki velja na ravni vseh slovenskih regij, pri gorenjskih otrocih pa denimo rezultira v tem, da si med vsemi praktično najmanj želijo postati najboljši med sošolci in najmanj razmišljajo o perspektivah po maturi (res pa so medregijske razlike pri kazalnikih ambicioznosti majhne).

V zgodbi gorenjske regije bi torej enega izmed zaključkov lahko predstavljala ugotovitev, da bi izboljšanje odnosov med sošolci na gorenjskem zvišalo tudi njihovo (gledano v primerjavi z drugimi regijami) nizko motivacijo. Na koncu je vseeno bolj smiselno še enkrat poudariti, da gorenjska pri regijskem indeksu blaginje otrok že zdaj dosega najboljše rezultate in s tem že razkazuje svoj razkošen potencial. Kljub temu, da torej podatki kažejo, da v primerjavi z drugimi regijami, gorenjski otroci pogosto ne odraščajo v najboljših materialnih okoliščinah in niti niso visoko motivirani, jim življenjsko okolje očitno nudi dovolj priložnosti in spodbude za izkazovanje nadarjenosti, kar med drugim dokazujejo izobraževalna in športna testiranja, pri katerih so vedno v ospredju. Kljub nekaterim področjem, ki opozarjajo, da prostor za izboljšave brez dvoma obstaja, kombinacija RIBO in kazalnikov družbenega konteksta nakazuje, da gorenjska ni po naključju zmagovalka RIBO in da bo v vrhu tudi v prihodnje.