V letih 2017 in 2018 smo na Inštitutu RS za socialno varstvo na iniciativo in s finančno podporo UNICEF-a oblikovali in podatkovno upodobili indeks blaginje otrok (IBO). Cilj projekta je bil oblikovati podatkovno in analitično orodje, s katerim je moč na podlagi enotne in jasne metodologije primerjati blaginjo otrok v evropskih državah. Slovenija glede na ta indeks med 27-imi evropskimi državami zaseda 6. mesto.
Ker IBO vselej prikazuje povprečne vrednosti za Slovenijo, prinaša projekt regijskega indeksa blaginje otrok (RIBO) podrobnejši vpogled v slovenske regijske razlike v blaginji otrok (celotno poročilo).
Zakaj spremljati regijsko blaginjo otrok?
Zavedati se moramo, da so države regijsko heterogene in da so lahko razlike v blaginji med regijami celo bolj pomembne, kot tiste med državami. Če otroci delijo življenjske pogoje staršev (odraslih) − tako indeks regijske blaginje (IRB) kot tudi indeks razvojne ogroženosti (IRO) pa kažeta na precejšnje regijske razlike v splošni blaginji in razvojni ogroženosti, − bomo tem razlikam priča tudi na ravni blaginje otrok. Zato je pomembno, da regijske razlike bolje razumemo, saj lahko le tako oblikujemo javne politike, ki bodo znale razlike zmanjšati in na ta način pospešiti regionalni razvoj ter ga uravnotežiti.
O čem govorimo, ko govorimo o blaginji otrok?
Blaginja otrok je izjemno kompleksen pojem. Naša opredelitev blaginje in posledično zasnova RIBO sledi:
- teoretsko-konceptualnemu pristopu »nove« sociologije otroštva in pristopa zmožnosti,
- mehkemu konsenzu izbora področij, ki se je izoblikoval na področju merjenja blaginje otrok v razvitih državah, in
- omejitvam, ki jih pred nas postavlja (ne)dostopnost podatkov.
Naš prevladujoč konceptualni pristop pri zasnovi RIBO je t. i. »nova« sociologija otroštva, ki v skladu s teorijami sociologije otroštva razume otroštvo kot družbeno kategorijo. To pomeni, da mora otroštvo v analizah, raziskavah in študijah zavzeti pomembno mesto, njegova opredelitev pa je odvisna od časa in prostora. Otroštva ne razumemo le kot pripravljalnega obdobja za odraslost, ampak kot obdobje, ki je samo po sebi vredno raziskovanja. Pri oblikovanju RIBO je torej pomembno, kdo so otroci sedaj in kdo lahko spričo njihovih zmožnosti postanejo. Vse to pa je treba postaviti v kontekst njihovih različnih življenjskih okoliščin.
Pregled mednarodnih in regionalnih indeksov blaginje otrok pokaže na prekrivanje ključnih tematskih področij, ki sestavljajo različne indekse. Govorimo lahko o t. i. mehkem konsenzu, ko gre za merjenje blaginje otrok v državah razvitega sveta. Blaginjo vedno bolj razumemo multidisciplinarno. Prevlada ekonomističnega razumevanja blaginje otrok je stvar preteklosti. Temu konsenzu sledi tudi RIBO, zato vključuje večino »klasičnih« področij blaginje otrok. Hkrati v skladu z razumevanjem otroštva kot družbene kategorije (otrokocentrično) striktno ločuje med blaginjskimi izidi (RIBO je sestavljen izključno iz teh) in širšimi socio-ekonomskimi kontekstualnimi kazalniki (RIBO jih obravnava kot dejavnike, ki lahko pozitivno ali negativno vplivajo tudi na izide, a so iz njega izvzeti).
Zasnovo RIBO najbolj omejuje nedostopnost podatkov, ki bi sledili zgornjemu konceptualnemu pristopu, hkrati pa bi zadostili še dodatnim specifičnim kriterijem. Ti so:
- možnost primerjav po regijah (regijska reprezentativnost),
- možnost primerjav v časovnih točkah,
- možnost primerjav po spolu,
- časovna aktualnost podatkov,
- vrednosti kazalnikov vključujejo populacijo otrok 0-17 let,
- kazalniki so izbrani tako, da vedno vemo, ali je njihova vrednost pozitivna ali negativna.
Podatkovne omejitve RIBO
Omenjene omejitve nas spričo neobstoja posebej za namene RIBO oblikovane raziskave, ki bi bila izvedena na reprezentativnem vzorcu otrok v slovenskih statističnih regijah, postavljajo pred težavno nalogo izbora področij in kazalnikov, saj imamo na voljo malo podatkovnih virov. Npr. raziskava PISA (ki poleg treh vrst pismenosti vsebuje tudi t. i. ozadenjski vprašalnik, ki v primeru raziskave PISA 2015 meri blaginjo 15-letnikov) in projekt SLOfit. Ta dopolnjujemo z nekaterimi drugimi viri, ki prav tako izpolnjujejo zgornje kriterije (SURS, NIJZ, RIC, Policija).
Tako sestavljen indeks ima nekaj omejitev. Prva je povezana s starostno heterogenostjo − v RIBO prevladujejo 14- in 15-letniki. Druga omejitev je povezana s časovnimi točkami. Raziskava PISA 2015, ki s svojim ozadenjskim vprašalnikom raziskuje povezave med tremi vrstami pismenostmi in blaginjo, je takšna samo v letu 2015. Fokus ozadenjskega vprašalnika PISA se pri različnih izvedbah namreč spreminja, kar onemogoča časovno primerljivost (sicer le v manjšem delu RIBO), zato je indeks skupaj z drugimi podatkovnimi viri (trenutno) oblikovan le za leto 2015. Prav to predstavlja največji kompromis, ki smo ga, da smo indeks, ki tako vključuje le »otrokocentrične« kazalnike, torej ne temelji na administrativnih (sekundarnih) podatkovnih virih in ne meri zgolj socio-ekonomskega konteksta, v katerem otroci živijo, sploh lahko oblikovali. Sklepamo sicer, da je regijska blaginja otrok v Sloveniji relativno stabilna in se ne spreminja nenadoma, kar je razvidno tudi iz primerjave med rezultati IBO leta 2010 in IBO leta 2014 na evropski ravni. Podatkovna podhranjenost je kriva tudi za naslednjo omejitev. To je nezmožnost oblikovati in vključiti v RIBO točno tista področja in točno tiste kazalnike, ki bi ta področja konceptualno tudi najbolje predstavljali. Tako npr. močna zastopanost podatkov PISA 2015 v RIBO (relativno) močno določa tudi vsebinska področja indeksa, kar pa še ne pomeni, da RIBO ni oblikovan z uvidom v to, katera področja blaginje (in ožje kazalniki) so še posebej pomembni za otroke v Sloveniji.
Kako je sestavljen RIBO?
Sestava IRSSV regionalnega indeksa blaginje otrok (RIBO) je dostopna na spodnji povezavi:
Metode
Normalizacija oz. povezovanje podatkov
RIBO je sestavljen iz 40 kazalnikov, ki so v prvotni obliki izraženi z različnimi merskimi lestvicami (npr. delež otrok, stopnja umrljivosti, število točk ipd.). Z namenom, da zagotovimo primerljivost med podatki in omogočimo združevanje nesorazmernih kazalnikov, smo vse kazalnike najprej normalizirali. Uporabili smo metodo Min-Max, kjer je b maksimalna vrednost intervala ali 100 in a minimalna vrednost ali 0. Na ta način smo vse kazalnike normalizirali na identičen rang [0,100]. Poleg tega smo vrednosti nekaterih kazalnikov »obrnili« tako, da v vseh primerih visoka vrednost kazalnika pomeni pozitivno smer merjenja.
Agregiranje in izračunavanje indeksa
Po preračunu kazalnikov oz. normalizaciji podatkov smo najprej izračunali deset podindeksov, torej za vsako področje posebej in jih izrazili s povprečno vrednostjo vseh normaliziranih kazalnikov določenega področja. Končni indeks tako predstavlja povprečno vrednost desetih prej omenjenih podindeksov/področij. Iz tovrstnega načina izračunavanja izhaja, da ima vsako področje enako težo v strukturi indeksa, tj. desetino. Ker pa so področja sestavljena iz različnega števila kazalnikov, kazalniki k skupnemu izračunu prispevajo različno.
Primeri nekaterih dilem
Npr. vsak izmed kazalnikov področja neenakosti v izobraževanju, ki je po številu kazalnikov najobsežnejše, prispeva k RIBO 1,3 %, medtem ko ima kazalnik, ki edini meri področje sodelovalnosti s svojim 10 % prispevkom k RIBO precej višjo težo. Tu nastopi vprašanje uteževanja področij in/ali kazalnikov, kar predstavlja eno najtežjih dilem oblikovanja kateregakoli indeksa (več o tem v publikaciji IRSSV indeks blaginje otrok: vsebinski izzivi, metode in uporabnost). To dilemo pri RIBO razrešujemo tako, da smo uporabniku ponudili možnost oblikovanja lastnega RIBO.
Različno prispevanje kazalnikov oz. področij v izračun RIBO vpliva tudi na podatkovno upodabljanje. Področja, ki jih sestavlja veliko število kazalnikov, so zaznamovana z manjšimi (grafičnimi) razlikami med regijami, saj so izračunana na podlagi povprečij številnih normaliziranih vrednosti kazalnikov, ki jih sestavljajo. Obratno velja za področja z malo kazalniki. Npr. področni indeks sodelovalnost je sestavljen iz enega kazalnika, katerega najvišja povprečna normalizirana vrednost za »najboljšo« regijo tako znaša 100, za »najslabšo« pa 0, medtem, ko je področje neenakosti v izobrazbi sestavljeno iz osmih kazalnikov, kjer njihova skupna povprečna vrednost normaliziranih kazalnikov za »najboljšo« regijo znaša 77,60, za »najslabšo« pa 32,39.